nazajPoroka na Mavricusu s postankom v Dubaju

Potegavščina
Jože reče: “Zakaj smo se mi danes dobili?” Monika slači jakno, jaz sedem in pravim: “Za pogovor o vajini poroki.” “A potem vi niste od zavarovalnice?” “Ne, oni pridejo za mano,” se pohecam. Ko me Jože povsem zmede, saj nadaljuje: “Ja, potem pa nisva prava, ker midva sva zmenjena z eno gospo od zavarovalnice, da prinese nek denar.” Najprej pomislim, da je hec. Potem se mi zdi, da ni. Pogledam Moniko, ki se nekaj muza in v parih sekundah razmišljam, če je res mogoče, da par ni pravi in da smo se v istem lokalu ob isti uri zmenili in da - o, sveta pomagavka - jaz kar sedim pri enih ljudeh … ko Monika reče: “Kaj se zdaj ti hecaš?” Jože se dela nevednega, a mu že vleče na smeh. Uf. Najlepša hvala, vse je ok. Nasmejim se še jaz, saj me je tale Jože res dobro potegnil. Gospa iz zavarovalnice, hahahaha …

Odločitev
Hotela sta poroko, ki ne bo klasična. Nekaj drugačnega, nekaj eksotičnega. Lotila sta se iskanja države, kjer bo njuna poroka. Pomemben dejavnik je bil angleški jezik, da poroke ne bo treba prevajati. In tako sta prišla do Mavriciusa. Z njim pa do agencije Imperial Travel, ki sta jo izbrala med dvema možnostima. “Zaradi storitve, ki jo v agenciji ponujajo,” obrazložita njuno odločitev. “Je res,” pravi Jože, “da je v tujini malce ceneje, ampak domače je bolj varno. Veš na katera vrata lahko potrkaš, če gre kaj narobe.” In tako sta začetek decembra v lanskem letu pristala na Mavriciusu, pripravljena na njun najlepši dan.

Brez stresa
“Na kaj danes najprej pomislita, ko je govora o vajini poroki,” ju vprašam – oba skupaj in vsakega posebej. Jože: “Da je bilo vse utečeno.” Monika: “Ni bilo stresno. Res. Bila je poroka brez stresa. V miru vse izbereš – od šopka do hrane. Za vse je poskrbljeno.” Jože doda: ”In še to je, da se na Mavriciusu ustavi čas. Vse teče počasi in vse se zrihta. Res. Ni tako, da nekam hitiš in tja hitro prideš, potem pa kar nekaj čakaš ... Recimo en primer, ko naju je taksist peljal v glavno mesto, da urediva dokumente za poroko. Prispeli smo tja in pred nama je bilo že nekaj ljudi, ko taksist reče, da ne bova čakala brez veze, gremo tačas rajši en krog po mestu. In nama je razkazal mesto.” Monika: “Ja, za vse je čas.” Zanima me, če bi se tja preselila. Jože pravi, da bi se dalo tam živeti, ljudje so zelo prijazni in lepo je. Monika doda, da sta težko odšla od tam, čeprav je velika razlika med življenjem v hotelu in tistim zunaj njega. “Domačini imajo malo denarja in živijo zelo skromno, a so vedno nasmejani in prijazni. To je bilo tako lepo videti in doživeti,” se spominja Monika.

Poroka
Hotel Belle Mare Plage sta v agenciji Imperial Travel rezervirala že marca. O hotelu govorita vse najboljše. Ko sta bila tam, je bila zasedenost hotela 97-odstotna, pa tega nisi nikjer opazil. Hotelsko osebje je skrbelo za vsakega gosta posebej, z vso pozornostjo in predanostjo. “Nimam kaj za jamrati,” pravi Jože “hotelska plaža je super, o hrani pa je za napisati 3 strani, saj je res odlična.” Monika doda, da je hrana tako zelo okusna in izjemno barvita, Jože pa nadaljuje: “Ni, da ni. Veliko različnih kuhinj z vsega sveta, odlične sladice in vse pripravljajo v hotelu sami. Vse je sveže in hrano pripravljajo pred tabo. Saj sploh ne veš, kaj vse ješ, a je odlično.” Ob njunem kulinaričnem navdušenju mi zakruli v želodcu in cedijo se mi sline. Še sploh ob njunem poročnem menuju, v katerem se je našel tudi jastog na rukoli s čokolado. Mmmmmmm ...

A začnimo s poroko tam, kot se spodobi. “Kje sta se pa spoznala,” sem radovedna. Zasmejita se. Jože pripoveduje zgodbo: “V trgovini s športno opremo. Jaz sem kupoval kopalke, ona pa tudi. Tako sem jo ogovoril: Živjo, a greš na morje? Ker jaz grem, tako kot vsako leto grem tudi letos. No in sva šla na Mavricius …” Zdaj že vem, da se Jože heca. “No, ni bilo čisto tako,” reče Monika. A kako je bilo v resnici – pravzaprav ne izvem.

S poroko nista imela nobenih posebnih priprav. Kot pravi Monika, je izbrala obleko, ki se ne mečka, edino to jo je bilo malce strah, da na poti do Mavriciusa ne bi izgubili kovčka. In ga niso. Pred odhodom sploh ni nihče vedel, da se bosta poročila in ko sta povedala družini, so bili vsi veseli. Poroka na Mavriciusu je bila tako zanju popolno intimno doživetje. Za vse potankosti so poskrbeli v hotelu, onadva sta le uživala. Izbrala sta tudi svojega fotografa – na priporočilo agencije Imperial Travel – in izkazal se je za odlično potezo. “Ko vidiš druge fotografije, ti je jasno. Najine fotografije so res lepe, fotograf naju je spremljal 8 ur in tako imava res veliko razlčnih,” sta zadovoljna. “Album pa sva imela s sabo. Poiskala sva poseben, brezkislinski album, ki ohranja fotografije in jih ne poškoduje, kar je bila zanimiva novost tudi za fotografa, da si takšne albume priskrbi še sam,” razlagata oba.

Aktivnosti
Počela sta ogromno stvari. Komaj je bilo dovolj časa za vse. Prečesala sta ves otok. S kolesom, v avtomobilu, s taxijem, čolnom, katamaranom in peš. Klima na otoku jima je ugajala, saj je toplo in malce pihlja. Ogromno je zelenja, sladkornega trsa in palm. Obiskala sta živalski vrt, arboretum in nenavadno za običajne turiste – pokopališče. “Je zelo skromno in posamezen grob je obdan s keramičnimi ploščicami. Tega še nisem videl nikjer. Vse mogoče raznovrstne keramične ploščice. Res nenavadno,” se še danes čudi Jože. “Predvsem pa so ljudje prijazni, skromni in kar naprej te pozdravljajo. Počutiš se dobrodošlega na vsakem koraku,” z nasmehom opisuje Monika.

Dubaj
Kot mož in žena sta Jože in Monika z Mavriciusa odpotovala v Dubaj. “To je megamesto. Fascinantno. Sami superlativi. Zdaj gradijo največji nakupovalni center na svetu in v Dubaju imaš ves čas kaj početi. Smučanje je super. In takoj si najboljši smučar. Takoj si državni prvak. V Dubaju se lahko najprej potiš in skočiš v bazen, v naslednjem trenutku pa si na snegu in te zebe,” je nad Dubajem navdušen Jože, “sicer pa 3 dni, kar sva bila tam, zbeži kot bi mignil, saj je toliko aktivnosti.” “Bila sva v kinu, ki je pravi luksuz. S fotelji, da se lepo zlekneš in odejico, da se pokriješ,” našteva Monika in Jože doda: ”Super je, ker natakarico pokličeš k sebi in dobiš pijačo.“

“Sicer pa škoda, da nisva državljana Združenih arabskih emiratov, saj bi kot mladoporočenca dobila od države hišo. Takšno vzpodbudo zakonskemu stanu imajo tam,” se Moniki iskrijo oči. Ja, vsi se strinjamo, da se tega tudi v naši državi ne bi nihče branil. Bomo predlagali ob naslednjih volitvah. “Ko sta z Mavriciusa prišla v Dubaj - kaj vama je padlo v oči,” ju vprašam. “Razlika je največja v tem, da imajo v Dubaju tudi domačini denar. Tega na Mavriciusu ni,” odgovori Monika, Jože pa pred tem pričara moški vidik: “V Dubaju je tako, da avtomobili na cesti govorijo sami zase. Ne da vidiš na cesti Ferrari - ampak dober Ferrari in teh je veliko.”

Doma
Monika in Jože sta uživača. V poletnih dneh rada sedeta na motor in odbrzita proti obali. Jožetu tudi pri koncu pogovora ne zmanjkuje humorja: “Letos bova s sabo na morje vzela fotoalbum z Mavriciusa. Pa bomo dali noge v vodo, listali fotografije in bo tako kot na Mavriciusu.”

“Pravijo, da je življenje po poroki drugačno, se je vajino življenje po poroki kaj spremenilo,” ju pobaram. “Ne,” odkimava Monika, Jože pa v isti glas odgovori pritrdilno. “Je, drugače je,” pravi. “Prej sem zjutraj rekel: Vstani, punca. Zdaj pa rečem: Vstani, žena,” se zopet heca in dobra volja se nadaljuje.

Agencija Imperial Travel
Na vprašanje o zadovoljstvu z agencijo Imperial Travel jima ne zmanjkuje pohval. Jože: “Znajo se prilagoditi. Zelo so profesionalni. Nič ni bil problem. Ko sva želela, so naredili še eno ponudbo. 5 zvezdic jim dam, zagotovo.” Monika: “Vse je indvividualno za posameznika. Pisano na kožo. Izbereš lahko med različnimi možnostmi glede na hotel, odvisno kakšen tip potovanja iščeš. Res so odlični.”