nazajZ enim kovčkom tja, s štirimi nazaj

Akcija, zabava, dogajanje
Domov sta prinesla za skoraj 2GB fotografij, saj jima je tudi fotografiranje zabava. Na Maldivih sta kupila še stojalo, da sta se lahko še bolj zabavala s samosprožilcem. Nista človeka, ki bi kaj dolgo poležavala na plaži. Čeprav tudi to prija, jasno. In na Maldivih sta počela prav to. Poleg sprehajanja, ribolova (kjer sta edina kaj ujela), snorklanja in masaž.  “Hodila sva tudi plesati, saj je bila muzika …,” pravi Mojca. “In bila v vodi po 4 ure. Kot otroci. To se kar svaljkaš in svaljkaš,” odkimava Tomaž, ki mu lenarjenje in počitek nista vsakodnevno opravilo.

Eksperimentirata tudi s kulinarko. Tomaž pravi, da ima takšen sistem, da z menija vedno izbere tisto, kar ne zna prebrati. “Vse je treba probati,” pravi. Še en dokaz več, da sta prava avanturista, pa je tudi prtljaga, ki sta jo vzela s sabo. Malodane je ni bilo. “To je zakon,” pravi Mojca, “vzameš en kovček, ene kopalke, ene čevlje, ena očala, pa kartico in moža.” Hahaha, prava sodobna ženska … “Midva se ne dava motiti,” povzameta sklepno misel, ko smo o njunem potovanju klepetali tako, na splošno, medtem ko je Mojca čarala po kuhinji. Hip za tem nam je postregla s sladoledom z ocvirki. Smejimo se. Ocvirki so namreč tople jagode, ki na sladoledu opravljajo funkcijo zabele.

Maldivi
Kaj jima je najbolj ostalo v spominu? Kaj je tisto, na kar najprej pomislita, ko se spomnita Maldivov?
Mojca: “Voda.”
Tomaž: “Mir.”
Mojca: “Ta barva vode je nekaj neverjetnega. To se ne moreš načuditi. Skorajda ne verjameš.”
Tomaž: “In dež.”
Mojca: “Ja, kamor greva na potovanje, je dež. Tudi na poroki je bil dež … Samo tisti dan, ne prej, ne potem.”

A ju dež na Maldivih ni zmotil. Pa tudi hitro je minil. Sta že kaj našla za počet. Malo na fitness in biljard, udeležila sta se tudi nekih delavnice, ki so jih prirejali na otočku. Internet brezhibno dela, imajo tenis igrišča … Vse imaš na voljo, tudi za otroke.  Nato se spomnita na pripetljaj, ki ju je tudi zabaval. Med igranjem frizbija v vodi, ki ga je izumil Tomaž, ko je našel kolo ležalnika v vodi in ga prekrstil v frizbi, je stopil na neko eksotično morsko kumaro. Ta mu je stopalo ovila z nekakšno snovjo, da je izgledalo kot ovita šunka. Kumari najbrž ni bilo po godu, da jo je nekdo pomečkal sredi popoldanskega počitka … Njima pa je ta dogodek prinesel nov material za fotografiranje in spet – zabavo, jasno.

“Pa veliko sva jedla,” pravi Mojca. Na Maldivih se ni težko zrediti. Vse je slastno in predvsem sladice so fenomenalne. “Zajtrki so bili ubitačni,” nadaljuje Mojca in Tomaž se poheca, da je normalno, da sta veliko jedla, če je bilo pa treba toliko postoriti čez dan, ne? “In tudi kakšen koktejlček sva si privoščila,” nadaljuje.

Drugače pa na Maldivih velja izjemen občutek varnosti. Bungalova niti zaklepala nista. Vrednosti daš v sef in to je to. V bungalovu pa tako ali tako nista imela nobene odvečne krame, saj je bila količina prtljage, ki sta jo vzela s sabo res zminimalizirana do konca. Mojca je vzela le ene čevelje, še natikačev ne. In izkazalo se je, da je plastična vrečka iz duty free shopa najboljša torbica za na plažo. Kompaktna, nepremočljiva in na vsako vejo jo lahko obesiš.

7-dnevni aranžma na Maldivih je bil idealen. Več bi bilo preveč. Saj ti postane dolgčas, razen če se res toliko ne animiraš. Okrog otoka si s počasno hojo po vodi v slabe pol ure. “Midva se ne ozirava na druge, počneva tisto, kar nama pride na misel in teden dni Maldivov je bila idealka,” Tomaž konča zgodbo o Maldivih. Tu te znajo pocrkljati prav s tistimi stvarmi, ki jih takrat potrebuješ. Kovčka se še dotakneš ne, vse oni uredijo. Maldivi so destinacija, kjer  ne plačuješ ležalnikov in senčnikov ter iščeš prostor na plaži. Tukaj le izbereš ali boš ležal povsem v vodi ali malce zraven  … Pa gremo v Dubaj.

Dubaj
Tudi v Dubaju sta se počutila varno in brezskrbno. Še en plus za izbiro destinacije, ki so jima jo predlagali v agenciji Imperial Travel. Na začetku sta hotela le daljši dopust v Avstraliji in na Novi Zelandiji in sta kar nekaj časa premišljevala. Mojca je nato brala revijo Moja poroka in zasledila, da agencijo Imperial Travel zelo hvalijo. Tako sta šla do njih in všeč jima je bil njihov pristop. Oni so predlagali Maldive, potem sta Mojca in Tomaž povedala česa je preveč, česa premalo in na agenciji so se zelo angažirali. Tako sta na Maldive odpotovala zaradi agencije Imperial Travel, saj sama nista točno vedela kam. Ker jima je  všeč razgibanost, so se dogovorili za 7 dni Maldivov in 10 dni Dubaja. V Dubaju sta 3-krat zamenjala hotel, zato da sta lahko videla in doživela čim več.

“Dubaj je velik. Če si v enemu hotelu, vidiš samo en del. Prevelik je, da bi bil v enemu hotelu,” je prepričan Tomaž, ki ga je svetovni biser kontrastov povsem očaral. Kontrast starih barkač iz Indije in futurizem sveta, ki šele prihaja, čeprav je že tam.

Njuno dubajsko doživetje se je začelo v hotelu Grand Hayaat, kjer ju je pričakal agent. “Edino kar nama na agenciji niso povedali, da je takrat ramadan. Nisva bila pripravljena. Vse je zaprto čez dan. To je bil kulturni šok, a sva se navadila in potem sva živela ramadan,” je malce nejevoljna Mojca, saj so bile ramadanu prilagojene tudi mnoge druge aktivnosti in zanimivosti, ki sta jih tako spustila z raziskovalnega zemljevida. A nič ne de, imata vsaj tehten razlog, da se v Dubaj vrneta. Bo res treba še enkrat. Ramadan pomeni nič hrane in vode čez dan in temu primerno tudi nič drugih aktivnosti. “Zajtrk sva v hotelu lahko jedla, bil je prirejen prostor, umaknjen za steno, da te domačini ne vidijo,” razlaga Mojca in o hotelu nadaljuje, da je bil izjemen. “Vsak dan sveže rože, vsepovsod tako zelo lepe stvari. No, edino, kar mi ni bilo všeč so bile njihove maksimalno nizke temperature. Klime nisva mogla normalno regulirati, razen da sva jo ugašala, saj bi drugače zmrznila. No, tega ne znajo dobro … Ali pa so nas tako želeli prisiliti, da smo čim bolj oblečeni,” nas Mojca spet pahne v smeh. Zanimivo doseganje cilja, hja.

Posvetimo se njunim fotografijam, ki so se v prezentaciji na prenosniku ves čas pogovora vrtele v ozadju. Zato je bil pogovor z njima tako živ in dogajalo se nam je, da smo ob kakšni fotografiji obstali lep čas. Tako kot ob tisti, kjer so se začeli množiti kovčki. “Evo, šoping,” pravi Mojca, “tukaj že imava eno torbo več.” “Hja, kaj hočeš, oni sami zase pravijo, da so trgovci, to vseskozi poudarjajo in z nakupovanjem tam so nama to res dokazali. Šoping je super,” je navdušen Tomaž, ki drugače z nakupovanjem ne gre ravno skupaj …

“In nisem se mogel načuditi gradnji,” Tomaž pokomentira fotografijo, ki se je prikazala na zaslonu. Kot lego kocke, premišljujemo, tako se v Dubaju vse zlaga, raste, širi. Nikoli in nikjer konca. Čudesa za čudesi. Pozorna sta bila na arhitekturo in opremo prostorov, saj doma pod Krvavcem gradita hišo in pravita, da sta dobila kar nekaj idej za njun dom.

“Stvari sva si organizirala sama. Med drugim tudi smučarijo. Pokrito smučišče je fenomenalno. Vso opremo dobiš tam in tako kot se za smučarijo spodobi," se je Mojci zanohtalo.

Skok nazaj na hotel Grand Hayaat jima prikliče same superlative. “Je največji hotel, z največ vodne površine v mestu. Lepo, lepo, lepo, res. Priporočava.” “Je povsem druga zgodba kot najin naslednji hotel, ki pa je bil v puščavi. No, to je pa spet nekaj svojevrstnega, kot pravljica, kot 1001 noč, res,” žari Mojca in fotografije, ki nas spremljajo so dokazi te sanjske lepote. Hotel Bab Al Shams v puščavi je doživetje, ki te zagotovo žgečka vse življenje.
Tomaž: “No, to je bilo super. Pravljica, res.”
Mojca: “Izgleda kot da si 2000 let nazaj, ampak deluje pa vse na kartico, bzz, biip, bzzz.”
Tomaž: “Stopil si iz bazena, pa si bil v puščavi. In na bazenih še nikjer nisem videl toliko bademojstrov kot tukaj, tako da skoraj ni možnosti, da se utopiš.
Mojca: “Je bilo tako - fletno. Vse je tako lično narejeno.”
Tomaž:”Nič glasbe, nobenega radia in midva tega ne pogrešava.”
Mojca:”Z eno besedo – simpatiko.”
Tomaž: “Paše.”
Mojca: “Po potki do sobe te vodi 1000 lučk. Lepo, res.”

Iz puščave sta se vrnila v mesto. Njun tretji hotel je bil na plaži, kjer so Tomažu najprej ponudili dateljne – za moško moč! Ta hotel jima je bi še najmanj všeč. Kot pravita, sta bila scrkljana od vsega razkošja lepote in sanjskosti od prej. “No, na primer,” skomigne Mojca,“rož v treh dneh niso zamenjali.” In ugotavljamo, na kakšne drobnarije človek postane pozoren, ko ga nekaj dni razvajajo. Se pa ta hotel lahko pohvali s fenomenalno plažo. Ta pa je, kot bi jo narisal. Vsak dan je kot iz škatlice. Mivko na plaži dnevno zratrakirajo, edino morska voda jima je bila pretopla, tako da sta na čofotanje rajši hodila v hotelski bazen.

Po vsem doživetju še vedno nista imela dovolj akcije. Bila sta na safariju, se podila džipi po puščavi, jahala kamele, a najbolj zabavna akcija je sledila v zabaviščnem parku Wild Wadi, kamor sta šla zaradi Tomaža. A se je tudi Mojca vživela v tiste vragolije, ki jih park ponuja. “Od vseh stvari sem tam notri poznal le tobogan in ta je bil še najmanj zanimiv. Vse drugo je zakon,” se smeji Tomaž. Kako lepo je biti otrok. “Ja, tukaj je bil tobogan, ki te vleče navhrib. In večjo rit kot imaš, bolj te vleče. Kako se nasmejiš, res,” se zabava Mojca.
Mojca: “Dubaj je zanimiv, ampak živela pa ne bi tam.”
Tomaž: “Tam lahko samo delaš.”

Nenazadnje zaokrožimo zgodbo o nakupovanju in kovčkih. Mojca pravi, da ni tipičen ženski tip, ki bi ves čas nakupovala, Tomaž pa sploh ne. Ampak v Dubaju jo je Tomaž vseskozi preganjal, češ, dajva hitro, samo pet ur je še za šoping. “No in tako sva obredla kar nekaj šoping centrov, saj imaš kaj videti in kupiti. Res se splača. In ker je bil ramadan, so bili šoping centri odprti sredi noči, tako da je tudi to svojevrstno doživetje. Aja. Pa da se razumemo. Trije kovčki so Tomaževi in eden moj. Za moške je bilo več razprodaj in več stvari, tako da od teh štirih kovčkov, vemo, čigavi so trije, a ne,” se nasmehne Tomažu, ki pravi, da bi bilo neumno ne kupiti moške obleke za 130 evrov. “In iz super materiala, ki se ne mečka. Ga stisneš v roki in se takoj povrne v prvotno stanje. Super roba, res,” argumentira svoje nakupovalne pohode Tomaž.

Sklep
“Za konec,” pravi Tomaž, “hm, za konec bi rekel, da je treba vedeti, da greš v Dubaj zapravljati. Na to je treba računati. Denar je treba imeti s sabo. Da vse to sprobaš – od smučarije do safarija in druge zabave, ker to je to. Drugo je, če greš na Maldive knjigo brat …” “Midva greva poskušati stvari. Eksperimetni, raziskovanje, novosti,” se strinjata oba. “Jaz bi šel še enkrat,” ponovi Tomaž. In tako se oba pridružujeta zadovoljnim parom, ki so potovali z agencijo Imperial Travel.

Diplomirana medicinska sestra Mojca in likvidacijski upravitelj Tomaž sta se spoznala na zrežiranem kostanjevem pikniku. Še danes ne vesta ali je bila to past, ki sta jima jo nastavila prijatelja, ali je bilo res kar tako … A kakor koli že, prav je tako, saj sta se našla. Dve sorodni duši, polni življenjske radosti in radovednega nemira. Skoraj triurni klepet je minil kot kratka pavza, v kateri smo zamenjali nekaj svetov. Z okusom sladoleda z zabelo se poslovimo. Srečno, Mojca in Tomaž!